Tehnike gradnje lesenih hiš

Lesene skeletne hiše so danes že zelo uveljavljen tip gradnje. Temu pa ni bilo vedno tako: kljub temu, da so hiše iz lesa ena najstarejših tipov hiš, so večkrat doživele povsem neupravičen zaton. V časih od industrijske revolucije naprej so lesene hiše žal veljale kot domovanje za bolj reven sloj prebivalstva. Tudi v 20. stoletju je bilo tako, saj so opečnate in betonske gradnje prevladovale. Z obstoječimi tehnikami notranjih zaključnih del je bilo betonske ali opečnate hiše veliko bolj enostavno urediti v želeno obliko, kot take pa so betonske in opečnate hiše imele sloves tudi kot časovno bolj vzdržljive.

Proti koncu 20 stoletja pa se je stvar začela obračati, in za lesene skeletne hiše so nastopili boljši časi. Z novimi tehnikami in materiali se je omogočilo, da se povsem lesene skeletne hiše opremi na enak način kot nekoč opečnate ali betonske. Po želji lahko notranjost izgleda tako dodelana, da niti ne moremo ugotoviti, da gre pravzaprav za leseno hišo. Vseeno pa je les kot naraven in topel material pridobil na ugledu in sodobne  skeletne hiše se največkrat tudi v notranjosti ponašajo z lesenimi elementi ali pa nekoliko razkrito leseno konstrukcijo, ki da notranjim bivalnim prostorom prav poseben čar. Nekdaj je bil pri lesenih hišah velik pomislek tudi požarna varnost, ker je les nenavsezadnje precej gorljiv material. S pravilno obdelavo lesa pa se je pokazalo, da je strah povsem odveč, in skeletne hiše danes veljajo kot požarno izredno varne. Tudi potresna varnost lesenih hiš je bistveno večja kot tista pri opečnatih ali iz kamna, še posebej, če so starejše in manj ojačane.

Les kot konstrukcijski material daje lesenim zgradbam tudi precej ugodno klimo, saj vedno nekoliko diha. Skeletne hiše iz lesa tako danes veljajo kot za počutje izredno ugodni način gradnje, in veliko ljudi prisega na posebno klimo in rahel vonj po lesu, ki se v lesenih gradnjah obdrži še dolgo.